Zakaj?
Kdo nam lahko odgovori na to preprosto vprašanje, ki smo si ga postavljali vsi, ki smo poznali izjemnega človeka, naprednega ravnatelja, sočutnega sodelavca in zanesljivega prijatelja Rada Wuteja?
Naj smo še tako dolgo čakali na odgovor, le tega ni bilo. Novica, za katero meniš, da je pomota, postaja z iztekajočim dnevom kruta resničnost.
Trideset let ravnateljevanja na OŠ Rada Robiča v Limbušu, pred tem pa poučevanje v razredu, nam pove, da je delal dobro. Šola, ki je velikokrat postajala kar njegov drugi dom, je skupaj z njim in njegovimi učitelji doživljala spremembe. Vedno so bile spremembe na bolje in s pogledom v prihodnost. Vedno korak pred časom. Uspehov nikoli ni skrival in jih držal sam zase, vendar nas je povabil, da smo skupaj z njim sanjali velike sanje ob izgraditvi telovadnice in se skupaj z njim dotikali mavrice. Skupaj smo bili srečni. Vedno je videl dobro in delal je dobro. Zato smo njegovi zaposleni velikokrat slišali, da je ponosen na nas.
V trenutku slovesa se ponosa zavedamo tudi zaposleni. Hvaležni za vsa leta, ki smo jih smeli preživeti skupaj, za vse dosežke pod njegovim vodstvom, za vsa profesionalna napredovanja, h katerim je spodbujal prav vsakega. Bil je ponosen človek, ki je imel rad lepo slovensko besedo, umetnost, glasbo pa tudi šport. Koliko otroških narodnih noš nas bo spominjalo nanj, morski valovi Mirnega morja bodo šepetali njegovo ime in kulturne prireditve, ki jih je tako rad snoval ali se jih udeleževal, bodo tiho govorile o njem. Kamor koli na šoli se ozreš, uzreš sledi njegovega dela. In to so znali ceniti tudi v širši skupnosti, saj je šola pod njegovim vodstvom prejela priznanje Blaža Kumerdeja za uvajanje novosti devetletke, prejel je tudi Šilihovo priznanje za izredne dosežke v šolstvu, za ves prispevek v kraju pa je postal tudi častni krajan KS Limbuš. Vse to in še mnogo več je bil naš ravnatelj Rado Wutej. V generacijah otrok, ki jih je vedno z zanimanjem spremljal od vstopa v šolo pa do slovesa na valeti, je zapisan kot »njihov« ravnatelj. Ob žalostni novici so ostali brez besed, s solzo v očeh in v prijetnih spominih.
Zakaj?
Odgovora ni, je le boleča resnica, da smo vsi izgubili dragoceno osebo, ki nas je zaznamovala s svojim življenjem. Hvaležni, da smo lahko bili del njegovega življenja.
Kolektiv in učenci njegove šole
Zaradi izrednih razmer na šoli ne moremo odpreti žalne knjige, lahko pa se vpišete v e-žalno knjigo na tej povezavi. Hvala vam.
Na prireditvi ob upokojitvi je slišal tudi svojo ljubo pesem Lastovka in nastal je ta posnetek v spomin.
