Letos smo se še zadnjič udeležili mednarodnega projekta „Mirno morje“. Čast zastopati našo šolo so dobile učenke 9. razreda Neja FLOGIE, Veronika HUDOURNIK in Alja KRAJNC. Slovenijo je zastopalo trinajst jadrnic, za katere so pripravljale in urejale prispevke o dogajanju in vtisih udeležencev Mirnega morja in pod vodstvom novinarke Jasne TEPINA izdajale časopis Veter. Svoje delo so opravile z odliko.

Tako so dekleta strnila svoja doživetja:

»Jadrnica Ema Blue nas je letos spremljala na enotedenskem potovanju po Jadranskem morju od Šibenika do Splita. Čeprav je naša šola letos zadnjič sodelovala v projektu Mirno morje, smo to kolikor se je le dalo izkoristile.

Naše potovanje se je začelo 17. septembra zgodaj zjutraj, pred našo šolo, ko smo se skupaj s skiperjem odpravili na dolgo pot do marine v Šibeniku, kjer nas je že čakala naša jadrnica. Že v marini smo se srečale z eno izmed nemških posadk, ki je bila prav tako vključena v ta projekt. Naslednji dan smo se ločili, saj smo se Slovenci zbrali v marini Frapa. Tam se je začelo tudi iskanje enakih parov zapestnic prijateljstva. Nekateri so našli svoj par (med njimi je bila tudi naša Neja), drugi pa na žalost ne. Skozi naše »dodatne« počitnice smo opravljale posebno nalogo. Bile smo v uredništvu časopisa Veter je, vetra ni …, vse pa se je začelo s tem, ko nas je naš bivši ravnatelj predstavil gospe Jasni Tepina, ki je bila naša mentorica novinarstva skozi ves teden. V času našega dela so ostali uživali v disku in bili za kazen mokri zaradi hude nevihte. Pri izdaji prve številke tega časopisa nam je poleg gospe Jasne pomagal tudi gospod Miro Kapelj s svojim tehničnim znanjem. Naslednji dan se je slovenska posadka odpravila v Maslenico na Šolti, kjer so se ekipe predstavile s petjem ali plesom. Imeli smo palačinka party, krščene pa so bile tudi naše jadrnice od samega boga Pozejdona. Po tem, ko so zjutraj razdelili drugo številko časopisa, smo se odpravili, jadrali smo vso pot do Kaštele in vse smo se preizkusile v vlogi skiperja. V Kašteli se je zbralo vseh 105 jadrnic. Tam so nam skozi dan pripravili veliko iger in aktivnosti. Ker pa smo seveda urejale novo številko časopisa, se nismo mogle udeležiti čisto vseh. Čeprav naslednji dan nismo jadrali, je bil poln raznih dejavnosti. Medtem, ko je Veronika že urejala zadnjo številko časopisa, sta Neja in Alja še vedno zbirali intervjuje. Ta dan smo se tudi kopali v neverjetno topli vodi. Zvečer se je odvila poslovilna zabava, po kateri pa smo plesali še v disku. V četrtek se je celotna flota naenkrat odpravila iz marine v Kašteli in bili smo prava atrakcija za domačine. Nekaj časa smo še jadrali skupaj, po poslovilnem trobljenju pa smo odjadrali v svoje matične marine. Preostanek dneva smo torej preživeli v Šibeniku. Zadnji dan je bil prost dan, katerega smo mi izkoristili za ogled slapov Krke. Veliko smo slikali in občudovali naravna bogastva bivše Jugoslavije, današnje Hrvaške. Ker smo morali čakati na prevoz s turistično ladjico nazaj do Skradina, smo si v preostalem času šle me (Veronika, Neja in Alja) namočit noge v predel, kamor je pritekala voda iz največjega slapa.

Med drugim smo bile tudi rešiteljice, ki smo pri smeteh našle dva mačja mladička, za katera smo bile prepričane, da pripadajo muci, ki je imela pri sebi že enega. Zato smo ju nesle k njej in mami muci dale jesti. Kazala je občutek zadovoljstva in hvaležnosti, zato smo se skupaj z učiteljico Jasno Antolinc odločile, da jim damo imena. Mami muci smo dale ime Liza, mladičkom pa Črt, Mini in Srečka. Na žalost smo jih morale pustiti v svojem domačem kraju, kjer pa upamo, da bodo dobro skrbeli zanje.

Spoznavanje valov Jadranskega morja nam je dalo navdih za ponovno vklopitev v šolo in njena spraševanja, teste, ki jih nikakor nismo pogrešale. Čeprav se tega najbolj ne veselimo pa nam bo Mirno morje zagotovo ostalo v lepem spominu.«

Hvala vsem za nepozabno doživetje,

ekipa Rumene podmornice: Neja, Veronika, Alja in učiteljica Jasna