Pošteno smo že zakorakali v počitnice, najbrž nihče več ne bo brskal po spletni strani šole … Pa vendar, morda pa se skriva kje kakšen zanesenjak …
Torej, zavrtimo čas na zadnji šolski dan, 23. 6. 2017. Posvetili smo ga dnevu državnosti.
Letos smo razmišljali o preseljevanju Slovencev od časov selitve Slovanov izza Karpatov proti današnjemu ozemlju in od tod še naprej. Vmes smo se v posameznih stoletjih ustavili, razmislili o vzrokih izseljevanja, o deželah, v katere so se naši predniki namenili in se še danes naši sodobniki odpravljajo iskat boljše življenje. Čez oder so ob spremljavi speva Cesta, preminulega kant avtorja Tomaža Pengova, hodili zdaj v to, zdaj v ono smer otroci, manjši ob večjih, oprtani z nahrbtniki, nekateri večji pa so nosili tiste najmanjše. Zgodovinska dejstva smo prepletali z odlomki iz literarnega dela Zofke Kveder – Potovalci. V ozadju so učenci gibali papirnate ladje, s ploskovitimi lutkami ljudi in valovili modro blago – širno morje. Izbrani petošolci so zapeli Lastovko, Edvina Flisarja in Tam, kjer sem doma, istega izvajalca. Petje so spremljali z domiselnimi kretnjami in gibanjem.
Dogajanje je ves čas spremljala skupinica šestošolcev in se spraševala, kdo so oni – potovalci. Kam grejo? Kaj iščejo?
Se je pred našimi očmi prepletala sedanjost s preteklostjo? Ali pa smo le želeli aktualizirati sedanjost? Ali preteklost? Kakor hočete …
Dejstvo je, da smo lahko presrečni, da imamo svojo domovino. Da je zaenkrat varno živeti v njej.
In dejstvo je, da vsi ljudje na svetu te sreče nimajo. Lahko sicer zamahnemo z roko, češ, kaj nam mar. In takole po Trumpovsko rečemo, da je Slovenija prva in edina, za katero nam je mar.
Toda mi smo svojo prireditev zaključili s Pavčkovo Iščem hišo lepe pesmi, v kateri lirski izpovedovalec govori o pokrajini, vsem odprti, o hiši, v kateri poje ptica in oznanja pravico za vse nas. Nagovarja nas, naj z njim rišemo še mi, da skupaj pridemo do hiše, ki bo dom za vse ljudi.
Podali smo si roke in skupaj v en glas zapeli Odo radosti.
Hvala vsem sodelujočim – učencem in učiteljem. Skupaj smo risali lepši svet.
Darja Medved
